Stil Goju-Ryu, ki ga vadimo v Karate klubu Brežice, je tradicionalni stil karateja z Okinave z obsežno zgodovino. Beseda “Goju-Ryu” pomeni trdo-mehki stil in se nanaša na tehnike, ki se izvajajo z zaprtimi in odprtimi pestmi ter krožnimi gibi. Oba principa (trdo – mehko) sta teoretično obdelana v “bibliji” karateja – v knjigi Bubishi. Teoretična izhodišča in dognanja iz te knjige so okinavski mojstri uporabljali že v 19. in 20. stoletju.
Zgodovina Goju-Ryu karateja je nekoliko skrivnostna, ker se ni ohranilo kaj dosti pisnih dokumentov. Verjetno je, da se je kitajski boks v 14. stoletju že uveljavil na Okinavi, ko je tam že bila uveljavljena avtohtona samoobrambna veščina imenovana “te”. Skozi stoletja sta se kitajski boks in veščina “te” zlila v različne stile, ki so poimenovani po krajih, kjer so nastali, in sicer: Tomarite, Shuri-te in Naha-te. Japonska je leta 1609 zasedla Okinavo, nakar je oblast domačinom prepovedala nošnjo orožja in vadbo borilnih veščin, zato se je vadba borilnih veščin izvajala na skrivaj.
Leta 1873 je mojster borilnih veščin Kanryo Higashionna (1853–1916) (v japonščini) oziroma Higaonna Kanryo (v okinavščini) odpotoval v kraj Fuzhou, ki se nahaja v provinci Fujian na Kitajskem, kjer se je izpopolnjeval pri različnih kitajskih mojstrih, med katerimi najbolj izstopa Ryu Ryu Ko, veliki mojster kung fu stila “veliki žerjav”.
Pozneje, l. 1882, se je Higaonna vrnil na Okinavo, kjer je začel poučevati nov stil borilnih veščin, ki je zajemal znanje okinavskih izvirnih stilov in borilnih veščin, ki se jih je naučil na Kitajskem. S tem je postavil temelje okinavskega karateja. Eden njegovih najboljših učencev je bil Chojun Miyagi (1888–1953), ki se je pri njem začel učiti pri 14. letih. Po smrti Higaonne je veliko učencev nadaljevalo z vadbo pri Miyagiju. Tudi Miyagi je potoval na Kitajsko, kjer se je seznanjal s tamkajšnjimi borilnimi veščinami, ki jih je nekoliko prilagodil in prenašal svojim učencem.
Eden njegovih najboljših učencev je bil Chojun Miyagi (1888–1953), ki se je pri njem začel učiti pri 14. letih. Po smrti Higaonne je veliko učencev nadaljevalo z vadbo pri Miyagiju. Tudi Miyagi je potoval na Kitajsko, kjer se je seznanjal s tamkajšnjimi borilnimi veščinami, ki jih je nekoliko prilagodil in prenašal svojim učencem.
Leta 1930 so na demonstraciji borilnih veščin Japonske v Tokiu (All Japan Martial Arts Demonstration in Tokyo) nekateri demonstratorji vprašali Miyagijevega najboljšega učenca Jin’ana Shinzata, kateri stil vadi oziroma iz katere šole izhaja. V tistem času so se znani borilni stili imenovali izključno “To-De” ali “Te”. Shinzato jim ni mogel odgovoriti na to vprašanje, vendar je po vrnitvi o tem poročal Miyagiju. Mojster Miyagi se je kot izkušen poznavalec kitajske literature spomnil pesmi iz Bubishija z naslovom “Kempo hakku” ali Osem pesmi pesti, v kateri je verz “Ho-wa goju wo dontu su”, ki pomeni “Trdo in mehko sta metoda vdiha in izdiha”. Tako se je mojster odločil, da bo svoj stil poimenoval Goju-Ryu.
Pri izbiri imena je hotel poudariti, da njegov stil uteleša trdi in mehki princip, pri čemer se ta princip lahko raztegne tudi na filozofijo življenja. Samo trdota ali mehkoba sama zase ne bosta zadoščali, da se posameznik spopade z življenjskimi izzivi. Pri izvedbi bloka vaditelj vdihne – telo je mehko, pri napadu izdihne – telo je trdo.
Leta 1933 je organizacija Dai Nippon Butoku Kai priznala Goju-Ryu karate kot borilno veščino, poleg že uveljavljenega juda in kenda.
Značilnosti Gojyu-Ryu karateja
Goju-Ryu vsebuje krožne in pravočrtne gibe, ki so sestavljeni iz silovitih napadov in trdih ter močnih udarcev z zaprtimi pestmi kot tudi z mehkejšimi tehnikami, ki se izvajajo z odprtimi rokami za napad, blokiranje ali kontroliranje nasprotnika, tudi z uporabo prijemov in metov. Velik poudarek je na pravilnem dihanju v vseh katah, še posebej pa pri katah Sanchin in Tensho, pri katerih se dihanje izvaja globoko in glasno. Goju-Ryu karateist izvaja tudi vaje za utrjevanje in krepitev telesa, pri čemer si pomaga z različnimi pripomočki. Ta del vadbe se imenuje “Hojo undo”. Pri vadbi se uporabljajo tudi različna orožja (tak način vadbe se imenuje “Kobudo”), ki so v svojem bistvu in izvoru poljedelska orodja, vendar so kljub temu zelo učinkovita.
Cilj in filozofija Gojyu-Ryu
Mojster Miyagi je verjel, da je končni, tj. ultimativni smoter karateja, v izgradnji značaja, zoperstavljanju človeški bedi in iskanju duhovne svobode. Posebej je poudarjal, da se karate vadi kot samoobrambna veščina z negovanjem principa “karate ni sente nashi” (kar v prevodu pomeni v karateju ni prvega napada), kar je nazorno prikazano v katah, saj se vse Goju-Ryu kate začnejo z blokom.
