Treningi karateja v Brežicah so se začeli 1. 4. 1969 v TVD Partizan, v nekdanji trgovski šoli nasproti vodovodnega stolpa. Pobudnik je bil Mišo Tarabić (podoficir nekdanje JLA). Na prvih treningih se je zbralo okoli 60 ljudi, tako da je bila v majhni telovadnici kar velika gneča. Treninge je trikrat tedensko vodil Stane Iskra – pionir slovenskega karateja, ki je takrat treniral v Zagrebu, pri mojstru dr. Eminu Topiću. Ker je Stane Iskra v Zagrebu takrat treniral stil Budokai, se je klub avtomatsko imenoval KK Budokai Brežice. Stane Iskra je že od samega začetka na treningih uvajal Tarabića, da bi slednji lahko pozneje prevzel vodenje treningov. Tako je Tarabić leta 1970 tudi začel voditi treninge z občasnimi obiski Staneta Iskre. Toda Tarabić je pozneje odšel iz Brežic in za namestnika vodje treningov so izbrali Jožeta Sečna.
Karate klub Brežice je bil ustanovljen na ustanovnem občnem zboru 21. 5. 1971, nakar je bil 29. 6. 1971 tudi uradno vpisan v register društev v Občini Brežice.
Jože Sečen je vodenje treningov prevzel do 20. 11. 1971, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Treniranje je nato do sredine leta 1972 prevzel Vinko Merslavič z Mosteca. Ker je bila dvorana TVD Partizan v zelo slabem stanju, so prepovedali vse aktivnosti v njej in posledično je vadba karateja ostala brez prostora. V osnovni šoli takrat niso imeli posluha za treninge karateja in tako se je končal prvi del vadbe karateja v Brežicah.
Organizirana vadba karateja je v Brežicah ponovno zaživela septembra 1975 kot ena od sekcij aktivnosti tedanjega Doma letalcev. Čeprav je bila vadba sprva namenjena le pilotom, oficirjem JLA in njihovim otrokom, so v duhu sodelovanja med vojsko in lokalnim civilnim prebivalstvom k vadbi povabili tudi vse ostale ljubitelje karateja.
Vodenje treningov v Brežicah je prevzel Vaso Vesić, tedaj 4. KYU. Klub se je počasi, a vztrajno razvijal. Del članov z Branetom Jerbičem na čelu se je ločil od kluba in ustanovil sekcijo Borec, ki je negovala kontaktni stil boja.
Obe skupini sta se leta 1979 znova združili in leta 1980 skupaj organizirali ekipno prvenstvo Slovenije v bojih. Zmagala je ekipa Emone pred ekipo Boris Kidrič (MB), ekipa Brežic pa je osvojila 5. mesto. Po odhodu Vesića na službovanje v Švico je delo leta 1982 zastalo, vendar je leta 1983 vodenje treningov in kluba prevzel Velimir Jukič, tedaj 3. KYU.
Prva skupina leta 1983 je štela samo osem članov: Darko Cicvarić, Adi Brod, Blaž Poldan, Jani Božič, Tina Čimžar, Zdenka Juratovec, Tanja Sabadoš in Ingrid Bigec. Kmalu se jim je pridružil tudi Franc Bajs, nato pa so sledili še drugi. Leta 1986 sta prišla tudi Peter Dirnbek in Christian Kajtna. Ti člani so takrat z Davorjem Jukičem in Antonom Ajstrom tvorili jedro kluba.
Leta 1998 je organizacijsko vodenje kluba prevzel Christian Kajtna in v tem obdobju je klub dosegel največji napredek v svoji dosedanji zgodovini, tako po organizacijski kot tudi po tekmovalni plati. Trenerji, ki so takrat soustvarjali uspehe kluba, so bili: Damir Pleteš, Matjaž Gregorevčič, Senad Sadiković, Andrejka Dvornik, Tomaž Dvornik, Darko Grozdina, Darko Cicvarić in Dubravko Smirić.
Klub je dosegal vrsto uspehov na izobraževalno-vzgojnem področju dela z mladimi in na področju tekmovanj – od državnega do mednarodnega merila. V zgodovini brežiškega karateja so iz njega zrasli številni močni, spretni karateisti, uspešni tekmovalci, prvaki, reprezentanti Slovenije in nosilci kolajn z mednarodnih tekmovanj. Ključ do uspeha je vsa ta leta ostal isti: trdo, predano in vztrajno delo. To delo je sicer zasnovano na amaterski podlagi, kljub temu pa temelji na izšolanem strokovnem kadru trenerjev, ki sistematično pristopajo k vadbi in vzgoji, predvsem mladih upov brežiškega in nenazadnje tudi slovenskega karateja.
