Kata predstavlja bistvo karateja. Gre za sistem vadbe skozi borbo z namišljenim nasprotnikom. Pri kati je poudarek na stabilnosti položaja telesa v različnih položajih ter pravilnem izvajanju blokov in udarcev. Številni mojstri karateja iz začetka tega stoletja so pogosto dejali: “Karate je kata in kata je karate.”
Chojun Miyagi in Kanbun Uechi sta celo menila, da je bistvo karateja zajeto v Sanchin kati.
Vse do konca 19. stoletja je učni program karateja obsegal le kate in dopolnilne vaje za krepitev udarcev (npr. makiwara) in utrjevanje telesa. Do takrat je bil karate strogo varovana skrivnost in sploh ni bil poučevan v javnosti. V učni program vadbe karateja je bilo postopoma uvedeno poučevanje osnovnih tehnik (kihon), praktičnih aplikacij kate (bunkai), dogovorjenega sparinga (yakusoku kumite), prostega sparinga (jiyu kumite) in nazadnje športno tekmovanje (shiai) v borbah in katah. Učni program je postal formaliziran po vzoru drugih japonskih borilnih veščin – sistem šolskih (kyu) in mojstrskih (DAN) stopenj. Kljub mnogim preobrazbam karateja ostaja njegovo jedro kata.
Domovina karateja je otok Okinava. Okinava je bila več stoletij samostojno kraljestvo in do 17. stoletja je bila pod močnejšim vplivom Kitajske kot Japonske. Tako so Okinavci potovali na Kitajsko proučevat njihov kung-fu, ki so ga potem na Okinavi imenovali tou-di (kitajska roka – zaradi okinavskega dialekta se pojavljajo različne transkripcije npr. to-de, to-te). Šele v začetku tega stoletja je bil karate predstavljen na osrednjem japonskem otoku (Tokio, Osaka). Tako lahko rečemo, da so korenine današnjega karateja na Kitajskem, deblo na Okinavi, glavne veje na Japonskem, številne veje in poganjki pa po vsem svetu. Njegova rast še vedno ni končana.
Če hočemo razumeti posamezno kato, se ne moremo izogniti sprehodu v zgodovino. Na podobo in značilnost kate je vplivalo področje Kitajske, kjer je nastala. Za kitajske kate (forme) je značilno posnemanje borilne strategije živali. Najpogosteje je mogoče v karate katah prepoznati južnokitajske forme zmaja, tigra, leoparda, kače in žerjava. Na Okinawi so bile te forme preoblikovane v kate v skladu z okinawskim pojmovanjem borjenja in njihovo kulturo. Koncem 19. stoletja se je okinawski tou-di (Okinawa-te) delil v tri skupine, poimenovane po okrožjih na Okinawi: Shuri-te, Tomari-te in Naha-te. Do oblikovanja bolj specifičnih šol karateja (ryu) je prišlo šele v dvajsetih letih tega stoletja.
Za boljše razumevanje izvora kat sledi njihov pregled po vsaki od zgoraj navedenih treh skupin in generacije mojstrov.
Shuri-te kate:
Ananku, Chinte, Chinto, Jion Jitte, Kusanku, Naihanchi, Niseishi, Passai, Pinan, Sochin, Unsu, Useishi.
1. generacija: Matsumura Sokon (1809-1899)
2. generacija: Itosu Anko (1831-1915), Asato Anko (1828-1914), Chinen Sanda (1829-1914), Kinjo Pechin (1832-1918), Kyan Chofu (1835-1889), Chibana Chosho (1839-1919).
3. generacija: Funakoshi Gichin (1868-1957), Yabu Kentsu (1866-1937), Hanashiro Chomo (1869-1945), Kyan Chotoku (1870-1945), Motobu Choki (1870-1941), Yabiku Moden (1882-1941), Chibana Choshin (1885-1966), Mabuni Kenwa (1889-1952), Gusukuma Shinpan (1890-19549, Soken Hohan (1891-1982).
4. generacija: Arakaki Ankichi (1899-1929), Shimabukuro Zenryo (1909.1969), Nagamine Shoshin (1907-1997), Shimabukuro Tatsuo (1908-1994), Nakazato Joen (1922- ), Nakama Chozo (1899-1982), Higa Yuchoku (1910-1994), Miyahira Katsuya (1918- ), Nakazato Shugoro (1920- ).
Tomari-te kate:
Rohai, Wankan, Wanshu.
Kate iz okrožja Shuri (Shuri-te) in Tomari (Tomari-te) imajo bolj premočrtne gibe s poudarjeno dinamiko in hitrostjo in jih danes zasledimo v šolah Shorin-Ryu, Shito-Ryu, Shotokan, Wada-Ryu.
Naha-te kate:
Sanchin, Seienchin, Shisochin, Seisan, Sanseru, Seipai, Suparimpe, Kururunfa.
Kate iz okrožja Nahe (Naha-te) odlikujejo kratki, močni, krožni gibi in jih danes zasledimo v šolah Goju-Ryu in Shito-Ryu.
Poleg teh treh glavnih skupin so obstajale tudi druge manjše skupine. Dve sta še danes močno zastopani na Okinawi in imata prav tako kitajsko poreklo: Uechi-Ryu in Ryuei-Ryu.
Uechi-Ryu kate:
Sanchin, Kanshiwa, Kanshu, Seichin, Seisan, Seirui, Kanchin, Sanseirui.
Ryuei-Ryu kate:
Anan, Heiku, Niseishi, Ohan, Pachu, Paiho, Paiku, Sanchin, Sanseru, Seisan, Seyonchin.
1.generacija: Nakaima Kenri (1850 – 1927).
2.generacija: Nakaima Kenchu (1856 – 1953).
3.generacija: Nakaima Kenko (1911 – 1989).
Ryuei-Ryu je bil več generacij poučevan le v okviru ene družine, v svetu pa je postal poznan šele, ko je Tsuguo Sakumoto, učenec Kenka Nakaime, postal večkratni svetovni prvak v katah v WUKO svetovni zvezi.
V razvoju karateja so imeli posebej vidno vlogo naslednji okinavski mojstri:
Itosu Anko (1831-1915) iz Shuri-ja je opravil prvo sistematizacijo kat. Nekatere kate iz skupin Shuri-te in Tomari-te je poenostavil in standardiziral. Kreiral je Pinan kate in jih leta 1906 uspel uvrstiti v učni program okinavskih srednjih šol.
Higaonna Kanryo (1853-1915) je opravil podobno delo pri katah skupine Naha-te. Njegov najbolj znan učenec je bil Miyagi Chojun (1888-1953), ustanovitelj Goju-Ryu šole. Kreiral je Gekisai kate in modificiral Tensho kato.
Funakoshi Gichin (1868-1957), ustanovitelj Shotokan šole, se je učil pri Itosu Anku in Azato Anku. Velja za enega najbolj zaslužnih pri predstavitvi in uveljavitvi okinawskega karateja na Japonskem. Za časa svojega poučevanja v Tokiju je opravil številne spremembe v katah in nekatere tudi na novo poimenoval, preimenoval (npr. Pinan v Heian, Naifanchi v Tekki, Passai v Bassai, Kusanku v Kanku, Seisan v Hangetsu, Rohai v Meikyo, Wanshu v Enpi, Chinto v Gankaku, Niseishi v Nijushiho, Useishi v Gojushiho). V času pred drugo svetovno vojno je bil na Japonskem močan vpliv nacionalizma in zaradi tega so bila japonska imena bolj zaželena od okinavskih prevodov originalnih kitajskih imen.
Mabuni Kenwa (1889-1952) se je učil pri Itosu-ju in Higaonni ter združil kate vseh treh skupin (Shuri-te, Tomari-te in Naha-te) v šolo imenovano Shito-Ryu. Največ je poučeval na Osaki, tako da je Shito-Ryu bolj zastopan na Japonskem kot na Okinavi.
Kasneje so nasledniki starih mojstrov še naprej spreminjali kate v skladu z ideali in principi, ki so se jim zdeli najpomembnejši.
V vsaki šoli karateja so nekatere kate temeljne in na nek način pomembnejše od ostalih. Druge, običajno imenovane »naprednejše«, so sekundarne in se jih učimo po lastnem izboru.
