Japonske pismenke KARA (prazno) TE (roka) in DO (pot) povzemajo bistvo karateja, kar je pot prazne roke, oziroma goloroka obramba, ki pa ni vezana izključno na borilno veščino, ampak tudi na miroljuben način življenja.
Karate je vzhodnoazijska borilna veščina z otočja Okinava (danes Japonska), ki se je razvila z združevanjem tradicionalnih okinavskih borilnih veščin s kitajskimi borilnimi veščinami, saj je bila Okinava zgodovinsko povezana s Kitajsko.
Gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:
Veliko različic karateja v različnem obsegu vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje kobudo.
Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru.
Oseba, ki vadi oz. trenira karate, se imenuje karateist ali karateka. Učenci, oblečeni v bele uniforme, t.i. karategije (poenostavljeno v kimone), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, sensei-ja. Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dojo, drugje po svetu pa so to po navadi večje ali manjše splošne telovadnice, čeprav lahko vadba poteka skoraj kjerkoli, tudi v naravi.
V začetkih širitev azijskih borilnih veščin po svetu, od sredine 20. stoletja dalje, so predvsem v ZDA, s pojmom karate napačno označevali katerokoli goloroko borilno veščino. Karate, razvit na Japonskem, se uvršča med t.i. »veščine Gendai budo«.
Beseda karate, sprva zapisana s kitajskima pismenkama – »kara« in – »te«, je v dobesednem prevodu pomenila »kitajska roka«, kar je poudarjalo kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino.
Prvi znak »kara« ima več pomenov. Samoobrambne tehnike karateja so naučene tako, da pri njihovem izvajanju ne uporabljamo orožja, ampak samo roke, noge ali ostale dele telesa. To predstavlja prvi in bistven pomen besede »kara«. Mojster Funakoshi razume pod to besedo tudi naslednje: »Tisti, ki trenira karate, ne sme biti sebičen in nositi v sebi hudobnih misli, saj lahko samo z razumnostjo in prisebnostjo razume tisto, kar s karatejem prejema.«
To je zanj eden od pomenov besede »kara«. Dodaja pa še: »To, da si v svoji notranjosti prizadevamo biti ponižni, skromni ter na zunaj kažemo plemenitost, uglajenost, pomeni tudi to, da nismo egoistični in skušamo biti vljudni, ljubeznivi in preprosti.« Funakoshi govori tudi o praznoti («kara«, »ku«) kot o elementarni obliki sveta. Potemtakem je praznota oblika sama zase.
V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila – »kara«, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni »praznina«; označuje ne le neoboroženo borbo ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov Zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Zaradi zgodovinskih vzrokov pa ni izključen tudi sočasen politični namen zanikanja kitajskega vpliva. Tako je karate dobil današnji pomen »prazna roka«.
Pogosto se dodaja še tretja pismenka – »do«, ki pomeni »pot« oz. »način življenja« in ponazarja globljo predanost in kompleksnost veščine. Vse tri pismenke skupaj dajo popoln pomen – »karate do« oziroma »pot prazne roke«. V karateju kot borilni veščini je poudarjena njegova filozofija, in sicer v smislu, da vse, kar se naučiš pri karateju, lahko preneseš na svoje vsakdanje življenje. Ta razlaga je tudi temelj, zakaj lahko karate živimo, zakaj lahko karate predstavlja način življenja (karate-do – »do« pomeni način oz. pot).
