Na podlagi združevanja kitajskih borilnih veščin in lokalnih okinavskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina Okinava-te, bolj znana kot “Tō-te” ali kitajska roka (pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang).
Leta 1429 so se tri okinavska kraljestva združila v kraljestvo Ryukyu. Kralj Shō Shin je leta 1477 prepovedal vadbo borilnih veščin. Tō-te in Ryukyu kobudo (boj z orožjem) so se od takrat vadili in poučevali na skrivaj. Prepoved vadbe se je nadaljevala tudi od leta 1609, ko si je Japonska pripojila Okinavo.
Do 18. stoletja so se razvile tri različne šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so nastale: Shurite, Tomari-te in Naha-te. Najbolj znani mojstri teh šol so bili Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije Shuri-te), Kanryo Higaona (Naha-te) in Kosaku Matsumora (Tomari-te).
Okinava, največji otok v arhipelagu Ryukyu, velja za zibelko karateja. Od Kitajske jo loči samo Vzhodnokitajsko morje. Tako je na primer Shanghai dvakrat bližje Okinavi kot Nara ali Kyoto, stari prestolnici Japonske; zato je na otočju Ryukyu zmeraj prevladoval kitajski vpliv.
Ko je v 14. stoletju na Japonskem divjala državljanska vojna med severnimi in južnimi samurajskimi zvezami, se je kitajski cesar iz dinastije Ming leta 1372 odločil okupirati arhipelag Ryukyu. Vendar do izkrcanja čet ni prišlo, saj se je cesar pogodil z okinavskim kraljem Satom o priznanju kitajske nadoblasti, medtem ko je Ryukyu obdržal vso samoupravo. Med Kitajsko in kraljevino Ryukyu je zacvetela tesna kulturna in gospodarska izmenjava. Na Okinavo so prispele prve oblike shaolinskega boksa.
Tote – kitajska roka
Ko je leta 1492 novi kralj postal Sho Jashi, je izdal odlok o prepovedi nošenja orožja. Ta odlok je imel daljnosežne posledice tako za ekonomski razvoj Okinave kot tudi za karate. Razvile so se trgovske zveze s Kitajsko, Malezijo, Korejo, Japonsko in drugimi sosednjimi deželami. Kraljevo mesto Shuri in pristanišče Naha sta prerasli v velemesti ter postali center donosne trgovine. S tem so na otok prispele še druge borilne veščine, ki so dodatno obogatile lokalno veščino, na katero je najbolj vplival shaolinski boks (o čemer priča tudi ime, ki se je uveljavilo za okinavski karate, in sicer tote). V prevodu ideogram to pomeni »vse, kar prihaja iz Kitajske«; te označuje »roko«, zato so tote prevajali »kitajska roka«. V kitajščini ideografski znak to ustreza tudi za dinastijo Tang. Tako se lahko tote prebere tudi kot »roka Tangovcev«.
V obdobju shoguna leasa Tokugawe je leta 1609 japonski klan samurajev Satsuma okupiral arhipelag Ryukyu. Shimatsu Satsuma je prepovedal izdelavo orožja in vadbo borilnih veščin. Karateisti kitajskega in okinavskega toteja so se na skrivaj povezali. Trenirali so ponoči s posebnim poudarkom na krepitvi udarnih površin, tako da so lahko z golimi rokami ubili samuraja v oklepu. Čeprav so v tem času že obstajali izpopolnjeni kitajski stili (v tehničnem, filozofskem in terapevtskem smislu), so se karateisti osredotočali zgolj na praktični del veščine.
Položaj na Okinavi je bil na začetku 17. stoletja naravnost grozljiv. Po gozdovih in gorah je mrgolelo razbojnikov, ki so ropali in požigali vasi. Razmere pa so se še poslabšale s prihodom roninov, potepuških samurajev, ki so zaradi vladavine Tokugawe ostali brez gospodarjev in so se pridružili razbojnikom. Iz tega obdobja izvira razvoj veščine kobudo. Kmetje so kot orožje uporabljali poljedelska orodja. Tako so npr. iz cepina za žito nastali nunchaki, iz ročke za drobljenje žita tonfa, srp je bil smrtonosna kama, nož sai ipd.
Ko so se mongolski Mandžuji v Kitajski utrdili kot dinastija Cing, so leta 1662 požgali samostan Shao Lin. Tedaj so številni kitajski mojstri zbežali na Okinawo in še bolj vplivali na oblikovanje toteja. Na otok so prispele prve antične kate passai oziroma bassai in postale sestavni del karateja.
Prve podrobnejše podatke o razvoju okinava-teja imamo s konca 18. stoletja. Na vrhu genealogije se nahajajo Kitajci. Okinavci so se učili tote od njih na otoku ali pa so pluli na Kitajsko, in sicer v najbližjo provinco Fukien, kjer so preučevali izvirne metode borbe. Po navadi pa so se vračali z lastnim sistemom ali pa so ga razvili kasneje.
Prvi znani mojster toteja je bil Kwang Shang Ku. Okinawci so njegovo ime izgovarjali s Kushanku ali Koshokun. Leta 1671 je prispel na Okinavo in s skupino učencev demonstriral svojo veščino. Njegove najbolj karakteristične tehnike so se ohranile v kati, ki se je imenovala kar po njem. Gichin Funakoshi, oče japonskega karateja, je kasneje spremenil naziv kate v kanku ali »gledati v nebo« (japonski zapis) ali kwanku (okinavski zapis), s čimer je želel poudariti notranji in simbolični vidik kate.
Kushaku je imel dva naslednika, Sakugawo in Yarija. Prvi je bil njegov eksterni ali »znanji učenec«, ki je prejel samo tehnično plat veščine, drugi pa je bil interni ali »notranji učenec«, ki je duhovno nasledil mojstra ter posedoval izvirno in celostno veščino. Kljub temu pa je ravno Sakugawa največ prispeval k razvoju toteja na Okinavi. Yari je namreč deloval na Kitajskem, kjer je vadil hsingi pri mojstru Wong Chung Yohu. Sakugawa (1733 – 1815) je veliko potoval po Okinavi in širil karate, zato je dobil vzdevek Tote.
Leta 1879 je bila ukinjena okupacija Okinave. Otočje Ryukyu je postalo sestavni del Japonske. S tem se je spremenil tudi položaj kmeta, ki ni bil več prepuščen anarhičnemu roparju razbojnikov, temveč ga je pričel sistematično izkoriščati japonski fevdalni svet. Predavanja toteja niso bila več skrivna, zato so veščino začeli negovati tudi pripadniki bogatejših slojev, medtem ko se je ljudstvo vedno manj ukvarjalo s svojimi sistemi borbe.
Vrhunskih poznavalcev toteja je bilo sčasoma vse manj. Po obnovitvi diplomatskih stikov s Kitajsko, ki so bili pretrgani zaradi okupacije klana Satsuma, so pričeli mnogi mojstri karateja vaditi skupaj s kitajskimi vojaškimi predstavniki na Okinavi. Tako so z ambasadorjem Asono delali Sakiyama, Gzshi in Tomoyori iz Nahe, z diplomatom Iwaho so trenirali Sokon Matsumura iz Shurija ter Maesato in Kogosuke iz Kume, s kitajskim vojaškim predstavnikom Washingzanom pa so vadili Kanryo Higaonna, Aragaki, Goko – suma, Senaha in Kuwae.
Mojster, ki je vplival na cele rodove okinavskih karateistov je bil ugledni samuraj Sokon Matsumura »Bushi« (1797 – 1889). Kot telesni stražar in ambasador Ryukyuja je delal za kraljevsko dinastijo Sho. Bil je učenec Sakugawa Toteja, v Kitajski pa se je seznanil tudi s shaolinskim boksom. Sistematiziral je shuri-te, njegova šola pa je zaslovela pod nazivom shorin-ryu. Obiskovali so jo številni slavni mojstri: Azato Yasutsuneja, Anko Itosuja, Kosaku Matsumoro idr. Shorin-ryu je nasledil vnuk Nabe, ker je Sokonov sin prezgodaj umrl. Nabejev učenec Honan Soken (1889 – 1983) je dvignil nivo te šole na višjo raven in jo proslavil pod imenom sakunai hayashi-ryu.
V 19. stoletju je okinava-te dobila dokončno obliko. Razširila se je v tri smeri: shuri-te, naha-te in tomari-te. Nazivi stilov so nosili imena krajev, kjer so nastali. Na zaključno oblikovanje shuri-teja sta najbolj vplivala Anko Itosu (1830 – 1915) in Azato Yasutsune (1827 – 1906). Tomari-te je sistematiziral Kosaku Matsumora (1829 – 1898). Shuri-te in tomari-te sta si bila zelo podobna. Združila sta se z borilnimi sistemi iz severne Kitajske. Shuri-te je bil pretežno ofenzivni stil in se je najbolj oddaljil od kitajskega originala. Vseboval je veliko nožnih udarcev in blokad ter normalno dihanje. Iz stilov shuri-te in tomari-te so kasneje nastali: shotokan (Gichin Funakoshi), wado-ryu (Hironori Otsuka), kobayashi-ryu (Yuchoku Higa), matsubayashi-ryu (Soshin Nagamine) idr. Šolo naha-te pa je sistematiziral Kanryo Higaoma (1845 – 1915). Naha-te se je združil z borilnimi sistemi iz južne Kitajske, ki so dali posebne tehnike rok, nizke udarce nog in glasno trebušno dihanje. Iz te šole se je kasneje razvil Goju-Ryu (Chujun Miyagi). Vse tri šole pa so vplivale tudi na nastanek Shito-Ryuja (Kenwa Mabuni), Ishin-Ryuja (Tatsuo Shimabuku), kyokushinkaija (Masatutsu Oyama) idr.
Leta 1902 so na pobudo Anka Itosuja na Okinavi uvedli tote v obvezni šolski program. Veščina kitajska roka je s tem doživela do tedaj najvišje družbeno priznanje. Itosu je kmalu opazil, da so stare kate predolge in preveč zahtevne za učenje po šolah; zato je leta 1906 oblikoval pet poenostavljenih kat, imenovanih pinan, ki jih je oblikoval na podlagi kat kushanku, passai in chinto.
Leta 1906 je Gichin Funakoshi, Itosujev in Azatov učenec, z nekaj prijatelji prepotoval Okinavo in javno prikazoval karate. Nastopil je tudi v Shuriju in Nahi ter zagovarjal veščino toteja pred Medicinskim združenjem Okinave. V letih 1914 – 1915 je s skupino, v kateri sta bila še dva slavna Itosujeva učenca, Kenwa Mabui in Choi Motobu, znova prepotoval otok in propagiral tote.
Leta 1921 je bodoči japonski cesar Hirohito obiskal Okinavo. V njegovo čast so v starem dvorcu mesta Shuri izvedli spektakularni prikaz karateja, ki ga je vodil Gichin Funakoshi.
Karate dobi japonski naziv »prazna roka«. Govorimo o nastanku japonskega karateja. Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je izvedel Gichin Funakoshi. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi filozofskem smislu. Karate se je iz pismenke tote preimenoval v »prazna roka«. Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot shotokan.
Nastale so še druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: goju-ryu (Chojun Miyagi), shitoryu (Kenwa Mabuni), wado-ryu (hironori Otsuka), kyokushinkai (Masutasu Oyama), sankukai, nabudo (Yoshinau Nanbu) idr.
Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost.
V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izdvojita dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF- tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja.
Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate. Peto razvojno obdobje bo era olimpijskega karateja, ko bo ta okinawsko-japonska veščina postala del olimpijske družine športov.
