Zgodovino karateja delimo na štiri razvojna obdobja:
1.Kitajski izvori (od okoli 2600 pred n. št.)
V tem času govorimo o začetkih arhaičnega karateja, ki je na Kitajskem šele v 16. stoletju postal avtohton sistem borilne veščine. Duhovni oče karateja je indijski menih Bodhidharma, ki je leta 520 prišel na Kitajsko, da bi razširil Zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru se je ustavil v samostanu Shao Lin. Opazil je, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom “Shih-pa lohan shou” ali 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata Sanchin). Iz tega se je pozneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na naslednje razvojno obdobje.
2.Okinavsko obdobje (od leta 1372)
Na podlagi združevanja kitajskih borilnih veščin in lokalnih okinavskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina Okinava-te, bolj znana kot “Tō-te” ali kitajska roka (pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang).
Leta 1429 so se tri okinavska kraljestva združila v kraljestvo Ryukyu. Kralj Shō Shin je leta 1477 prepovedal vadbo borilnih veščin. Tō-te in Ryukyu kobudo (boj z orožjem) so se od takrat vadili in poučevali na skrivaj. Prepoved vadbe se je nadaljevala tudi od leta 1609, ko si je Japonska pripojila Okinavo.
Do 18. stoletja so se razvile tri različne šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so nastale: Shurite, Tomari-te in Naha-te. Najbolj znani mojstri teh šol so bili Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije Shuri-te), Kanryo Higaona (Naha-te) in Kosaku Matsumora (Tomari-te).
3.Japonsko obdobje (od leta 1920)
Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je izvedel Gichin Funakoshi. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi v filozofskem smislu. Karate se je iz pismenke “Tō-te” (kitajska roka) preimenoval v pismenke kara-te (prazna roka). Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot Shotokan.
Razvile so se tudi druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: Goju-Ryu (Chojun Miyagi), Shito-Ryu (Kenwa Mabuni), Wado-Ryu (Hironori Otsuka), Kyokushinkai (Masutatsu Oyama), Sankukai & Nanbudo (Yoshinao Nanbu) idr.
Karate se je začel sistematično poučevati na Japonskem po letu 1926.
4.Razvoj karateja v svetu (od leta 1950)
Karate je postal mednarodni šport, ki je prerastel ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost. V tem času so nastale številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu sta se kot vodilni izdvojili dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF – tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite je potrdil obe zvezi in postavil zahtevo po poenotenju karateja.
Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala zveza WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate.
Peto razvojno obdobje je era olimpijskega karateja, ko je ta okinavsko-japonska veščina postala del olimpijske družine športov. Z Japonsko kot organizatorko poletnih olimpijskih iger v Tokiu 2021 je karate prvič predstavljen kot olimpijski šport.
